Jambrek Peter (14. 01. 1940)

Rojen 14. januarja 1940 v Ljubljani. Sociolog, pravnik, publicist. Leta 1950 se v Mariboru vpiše v prvi razred realke, naslednje leto pa v Ljubljano nadaljuje šolanje na klasični gimnaziji. Po maturi leta 1958 se vpiše na Pravno fakulteto, kjer diplomira 1962. Jeseni 1963 na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete vpiše magisterij, izvolijo ga za odgovornega urednika študentske Tribune, postane pa tudi član predsedstva Zveze študentov.

Jeseni 1965 postane asistent pri prof. sociologije dr. Jožetu Goričarju, leto zatem pa magistrira in vstopi v partijo. V naslednjih letih je član univerzitetne konference ZK, sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete (PF), ustanovitelj in predsednik Marksističnega centra PF, član partijskega komiteja občine Ljubljana Centerter sekretar slovenskega in kasneje jugoslovanskega sociološkega društva. Po naročilu organizacijsko-političnega zbora republiške skupščine spomladi 1968 skupaj s sodelavci, med katerimi sta tudi dr. Ivan Kristan ter Janez Jerovšek, opravi empirično raziskavo o strukturi moči in odločanja v občinah. Jeseni istega leta mu za študij sociologije na univerzi v Chicagu odobrijo Fordovo štipendijo, decembra 1971 pa v Chicagu doktorira. Naslov njegove teze je: Družbeno-ekonomski razvoj in politične spremembe v jugoslovanskih občinah. Poleti istega leta 25 poslancev republiške skupščine poleg uradnih predlaga še svojega kandidata za člana predsedstva SFRJ, dr. Ernesta Petriča, tedaj poslanca in član Kavčičeve vlade. Jambrek začne zbirati gradivo, opravi nekaj intervjujev s poslanci, vendar Raziskovalna skupnost zavrne financiranje raziskave o akciji 25 poslancev. Intervju s poslancem Tonetom Remcem je zato prvič objavljen šele leta 1987, v posebni številki Časopisa za kritiko znanosti, ki jo uredi Janez Janša.

Posveti se konfliktni teoriji družbe, o kateri leta 1973 izda knjigo Od ritualov do upora (»študijo o procesih spreminjanja obstoječega«), ter nadaljuje akademsko kariero na Pravni fakulteti, honorarno pa predava tudi na FSPN. Maja istega leta ga promovirajo v docenta, že novembra pa predava sociologijo na zambijski univerzi v Lusaki. Plod njegovega dveletnega bivanja v Zambiji je knjiga Od plemena do države, osnutek mednarodne primerjalne študije Zambije in Jugoslavije. Leta 1975, ko se vrne v Ljubljano, izide njegova knjiga v angleščini Development and Social Change in Yugoslavia, v kateri povzame svoje dotedanje empirične raziskave o strukturi odločanja v jugoslovanskih občinah.

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih z več kolegi s Pravne fakultete sodeluje v raziskavi o »marksistični teoriji podružbljanja prava in sodstva v jugoslovanski samoupravni družbi«, na podlagi katere uredi dva zbornika razprav: Pravo in sodstvo v samoupravni družbi leta 1979 in Preobrazba sodstva leta 1982. V prvi polovici osemdesetih za Unesco izdela dve študiji o človekovih pravicah, leta 1985 pa sodeluje v raziskavi Klasno biće savremenog jugoslovenskog društva i delovanje Saveza komunista Jugoslavije, ki jo koordinirata CK ZKJ in FSPN. Poleti 1986 napiše članek Pravica do samoodločbe slovenskega naroda, kjer obdela pravico do odcepitve, in je leta 1987 objavljen v 57. številki Nove revije.

Sredi marca 1987 sodeluje na javni tribuni o predlogu zveznih ustavnih dopolnil, ki jo pripravi Društvo slovenskih pisateljev. Junija postane član ustavne komisije DSP, ki jo vodi Tone Peršak, predseduje pa ustavni komisiji sociološkega društva, ki je ustanovljena septembra. Razmišlja, da bi ustavo napisali na novo. Zamisel o pisanju povsem nove ustave prvi objavijo pisatelji na srečanju v Štatenbergu in aprila 1988, slabega pol leta kasneje, je tako imenovana pisateljska ustava pripravljena. Sodeluje pri poskusu ustanovitve Ruplove Slovenske demokratične zveze razuma. Januarja 1989 je med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze, februarja pa med pobudniki ustanovitve Zbora za ustavo, ki ga na začetku koordinira Igor Bavčar. Na začetku leta 1989 izstopi iz Zveze komunistov.

Po naročilu Zbora za ustavo strokovna skupina, ki jo poleg Jambreka sestavljajo še France Bučar, Tine Hribar, Jože Mencinger, Ivan Svetlik, Janez Šmidovnik in Boris Gaberščik, izdela osnutek slovenske ustave (t. i. Demosovo ustavo), ki je že členjen na posamezne člene in ga marca 1990 objavi časopis Demokracija. Na aprilskih volitvah nastopi na listi SDZ.

Julija 1990 skupščina Jambreka izvoli za sodnika ustavnega sodišča. V tem času vrh Demosa še vedno načrtuje »ustavno osamosvojitev« Slovenije, to je osamosvojitev prek referendumskega sprejetja ustave. Kmalu se izkaže, da spričo medstrankarskih nasprotij nove ustave še ne bo mogoče kmalu sprejeti, in Jambrek je med tistimi Demosovimi intelektualci, ki v prvih dneh novembra političnemu vrhu Demosa predlagajo izvedbo plebiscita. Aprila 1991 postane predsednika ustavnega sodišča. Septembra 1992 izda knjigo Ustavna demokracija, v kateri med drugim popiše nastajanje nove slovenske ustave, septembra 1993 pa ga Evropski parlament izvoli za enega izmed 27 sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice, katerega sedež je v Strasbourgu. Leta 2000 v vladi, ki jo vodi dr. Andrej Bajuk, za pol leta prevzame funkcijo ministra za notranje zadeve. Leta 2004 je med ustanovitelji Zbora za republiko in predsedujoči Zbora za republiko. Dekan Fakultete za podiplomske državne in evropske študije na Brdu pri Kranju, član Beneške komisije.

Predlagaj popravek