Schwarzbartl mag. Ervin

Rojen 23. 2. 1940 v Mariboru, staršem srednjega obrtniško meščanskega sloja.  Univerzitetni diplomirani inženir kemijske tehnologije in magister poslovne politike in organizacije.

Po štirih razredih osnovne šole se je vpisal na klasično gimnazijo v Mariboru in zaključil študij v Ljubljani. Leta 1965 se je zaposlil v Elektroporcelanu Izlake, kamor se je po krajši prekinitvi osmih mesecev vrnil na mesto tehničnega direktorja. Vzrok odhoda je bila prevelika vnema uvajanja novih tehnologij in organizacije dela in posledičen fizični napad s strani kurjačev. Leta 1971 je vpisal magistrski študij na Ekonomski fakulteti, zaradi pomanjkanja znanja ekonomije. Zaradi obtožbe žalitve Josipa Broza Tita in nasprotovanja samoupravljanju,  je bil leta 1972 suspendiran, izključen iz podjetja in leta 1973 zaprt.

Po prestani kazni, je po dolgem in napornem iskanju zaposlitve v Ljubljani, kjer je bival, dobil zaposlitev na Zavodu za planiranje SRS. Zaradi političnih pritiskov je moral leta 1975 delo svetovalca za investicije zapustiti, ker naj bi širil kapitalistično tržno miselnost. Vodilna oblastna struktura  ga je »umirila« z zaposlitvijo v Gradisu, kjer je delal do leta 1989 kot svetovalec. Nato se je že četrtič zaposlil v Elektroporcelanu (vmes preimenovan v Elektroelement) in prevzel mesto pomočnika generalnega direktorja, z nalogo rešiti podjetje ekonomsko-tržnih in organizacijskih težav. Tu je ostal do upokojitve.

Kmalu po prvi zaposlitvi se je poročil z zdravnico Mario Bizjak, ki je delala na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in tam tudi doktorirala. Imata štiri otroke, ki so vsi fakultetno izobraženi.

Do leta 1990 ni bil politično aktiven, je pa pisal in kritično govoril o komunistični oblasti in zgrešenosti samoupravljanja. Leta 1990 je na pobudo Lojzeta Peterleta ustanovil podružnico SKD v Domžalah, vodil aktivno kampanjo za volitve z govori po občinah Domžale, Kamnik in Litija. Izvoljen je bil v Zbor občin, postal je tudi predsednik skupščine občine Domžale. Danes živi politično in javno neaktivno življenje na kmetiji na Štajerskem in se izogiba množičnim srečanjem, z izjemo počitnikovanj 12 vnukinj in vnukov.

V stranko Slovenski krščanski demokrati se je včlanil 5. 1. 1990, 21. 2. 1992 se je izpisal, ker se ni strinjal s sodelovanjem SKD v vladni koaliciji levih strank.

Na volitvah 8. aprila 1990 je kandidiral kot član Slovenskih krščanskih demokratov in bil izvoljen v Zbor občin.

Dogodek iz predvolilnega obdobja:

»Ko sem na predvolilnem shodu v Domžalah, med drugim spregovoril o Titovem pismu in »svinčenih « časih v začetku sedemdesetih let, me je zvezni poslanec Franci Gerbec prekinil z ugotovitvijo, da tisti časi niso bili tako slabi. Odgovoril sem mu, da zanj in druge partijce verjetno ne, ker ga niso izključili iz Gospodarske zbornice in ne zaprli. On pa nazaj:«Še prekratko«. In pol dvorane je zaploskalo, pol z mano vred pa obnemelo.«

Spomin na volilni dan, 8. april 1990:

»Ta dan, ko so preštevali glasove volivcev in razglasili rezultate, sem bil doma prepričan, da sem opravil državljansko dolžnost in poskušal vplivati na spremembo oblasti, a nisem upal na osebno ne strankarsko zmago. Ob desetih zvečer so se pred vrati hiše, kjer sem stanoval, jaz pa že v pižami, pojavili privrženci SKD in mi sporočili volilno zmago. Bil sem vesel in izrazil upanje, da se bodo stvari začele obračati v smer večstrankarske demokracije.«

V Skupščini RS je bil član petih odborov: Lokalne samouprave, Financ in bančništva, Obrambe in zaščite, Razvoja in šolstva ter Malega gospodarstva.

Anekdota, dogodek iz poslanski klopi:

»Ko sem na prvi skupni seji vseh zborov že sedel nekje na robu srednjih poslanskih klopi, me je z roba v notranjost potisnila novinarka RTV Jasna Tepina. Spoznal sem jo in pripomnil, da v poslanskih klopeh ne sme sedeti, če ni poslanka, ker lahko z namernim glasovanjem spremeni rezultat. Na njeno pripombo, da so prej novinarji smeli sedeti v poslanskih klopeh, sem ji zabrusil, da je sedaj konec komunistične diktature in naj zapusti skupščinske klopi. Res je odšla. Kmalu za tem so me po zvočniku po priimku in imenupoklicali v novinarsko sobo, kjer sta me v prisotnosti drugih novinarjev Uroš Lipušček in Tone Smolnikar poučila in seznanila, »da sem med novinarji za vedno oplel«., ker sem Tepino »vrgel« s poslanskih klopi. Odgovoril sem, da vem, a upam da nisem oplel še pri ženi, in šel. In res mi novinarji niso bili naklonjeni, priimek pa so mi spremenili, Schwar(t)zbartl.

Na naslednjih parlamentarnih volitvah 6. decembra 1992 ni kandidiral.