Tomažič Anton (13. 06. 1950)

Rojen 13. junija 1950. Diplomirani pravnik. Za študij prava se ni odločil zaradi kakšne posebne afinitete do tega poklica, temveč zato, ker so se na to fakulteto vpisali njegovi tedanji najboljši prijatelji. Takoj po diplomi se je oglasil pri profesorju Šturmu in ga povprašal, v kateri službi bi kot pravnik lahko imel stik z računalniki. Leta 1974 takšnih možnosti še ni bilo veliko, pa vendar mu je dal dobro priporočilo: Biro za organizacijo in metode, kjer se ukvarjajo z uvajanjem računalništva v javno upravo. Tam se je takoj vpisal v tečaj Cobola in užival v delu sistemskega analitika. Hitro je ugotovil, da noben takšen sistem nima niti najmanjše možnosti za uspeh, ker so bili vsi po vrsti administrativno načrtovani in vodeni. To je bil tudi eden od razlogov, da je službo pustil in se kar za precej časa poslovil tudi od računalništva.

Ko je proti koncu 80. let začel svetovni komunizem propadati je tudi sam začutil, da je čas pasivnosti mimo.  Začel je pisati časopisne članke, v trdnjavi delavstva – 3.500 članski tovarni turbin »Titovi zavodi Litostroj« pa se je uveljavil kot kulturni animator. Ko je leta 1985 organiziral predavanje disidentskega profesorja Franceta Bučarja na (prepovedano) temo »sprave«, mu politična nomenklatura Litostroja tega dogodka ni mogla preprečiti na drugačen način, kot da so si izmislili vajo civilne zaščite in jim fizično preprečili vstop v tovarno.

Njegov nastop, ko je na vsejugoslovanskem srečanju pravnikov v Opatiji vztrajal s podajanjem v slovenskem jeziku (in so prvič morali uporabiti simultano prevajanje) je bil kot senzacija zabeležen na prvih straneh časopisov.

Ko so se pojavili osebni računalniki, je bila sproščena ustvarjalnost tudi za tiste ljudi, ki niso imeli dostopa do velikih sistemov. Tako je bilo tudi v njegovem primeru. Najprej igračkanje, kmalu pa tudi prvi pravi koristni programi. Skupaj s prijateljem Markom Krečičem sta v »njunih garažah« izdelala prve komercialne programe, med njimi tudi zelo kompleksnega PRAKSA-PC – Pravne, kadrovske in splošne aplikacije na PC-ju. V takrat edinem softwarskem »podjetju« MikroAdi so prevzeli distribucijo programa,  kontaktna oseba pa je bil Janez Janša.

In ko sta 31. maja leta 1988 z Markotom prišla na dogovorjeni sestanek v MikroAdo, Janeza ni bilo. Naletel je na zariplega Igorja Bavčarja, ki je po telefonu »pizdil« in že snoval svoj »Odbor za izpustitev Janeza Janše«. Takoj se je  aktivno vključil. Na svojem skromnem računalniku je hitro sprogramiral velik banner »Free Janez Jansa« in ga nesel Bavčarju, da ga je obesil na vrata odbora. Sledile so demonstracije,  javni protesti, internacionalizacija… Slovenska pomlad.  Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo resnično nastopila svoboda. Takoj po osvoboditvi Janeza Janše je v Novi reviji  objavil članek z naslovom »Kaj sedaj?« in predlagal  takojšnjo ustanovitev politične stranke Slovenska demokratična stranka.  Jeseni 1988 je  res prišlo do iniciative in januarja 1989 tudi do ustanovnega sestanka Slovenske demokratične zveze.

V tej prvi slovenski pravi politični stranki po pol stoletja je bil od samega začetka v najvišjih organih. Na ustanovnem sestanku v Cankarjevem domu  se je sam javil za kandidata v Svet stranke, saj je bil to edini način, da na demokratičen način skuša uveljaviti tudi vpliv slovenskih kristjanov na vodenje te stranke. Izvoljen je bil tudi v izvršilni odbor Slovenske demokratične zveze.

Že leta 1988 je dal odpoved v Litostroju, in se podal na povsem novo in negotovo pot samostojnega podjetnika. Kmalu je ustanovil družbo IUS SOFTWARE, d.o.o. Bližalo pa se je že razburljivo leto 1990 in s tem možnost »mehkega« prevzema oblasti s strani novih demokratičnih slovenskih strank. Nekaj časa je bil celo vodja volilnega štaba DEMOSA, kasneje pa je imel operativne naloge na drugem nivoju. Dobrodošla je bila pomoč zahodno evropskih političnih strank,  veliko je pomagala Evropska demokratična unija in v njenem okviru avstrijska Ljudska stranka.

Na Dunaju so aktivisti novih političnih strank obiskovali praktične tečaje političnega delovanja in osnov demokracije. Gostili so tudi člane tedanje ZSMS (Zveze socialistične mladine Slovenije), ki so jo šteli kot dobrodošlo alternativo vladajoči uradni garnituri. Ta organizacija, čeprav še vpeta v prejšnji sistem , je bila tudi sokreatorka novih odnosov in ponekod tudi formalno v koaliciji z Demosom. Tako so v njegovem volilnem okrožju skupaj delovali Demos in ZSMS kot Združena domžalska opozicija.

Na volitvah 8. aprila 1990 je bil kot član Slovenske demokratične zveze izvoljen v Družbenopolitični zbor Skupščine RS.

Naslednji dve leti za računalništvo ni bilo kaj dosti časa, čeprav ga je kot delovni pripomoček vedno spremljal prenosnik, kar je bilo med poslanci tedaj  še nekaj povsem novega.

Leta 1993 je pustil politiko in se veliko več posvetil podjetništvu – družbi IUS SOFTWARE ter številnim novim inovativnim projektom, predvsem na področju pravne informatike.

 

Anekdota, dogodek iz predvolilnega časa:

»Čez ves predvolilni letak (s fotografijami in biografijami kandidatov) so bile natisnjene besede: »ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO« (spomladi 1990 je bilo to v izrecnem nasprotju z jugoslovansko zakonodajo), besedilo pod mojo sliko pa: »V skupščini se bom zavzemal za to, da Slovenija z odcepitvijo od Jugoslavije doseže popolno samostojnost, vključno z lastnim denarjem, in lastno slovensko vojsko. Predlagal bom spremembo Zakona o političnem združevanju, tako da se bo skrajšal rok, do katerega morajo politične organizacije (Zveza komunistov) umakniti svoje organizacije iz podjetij – na 8 dni po spremembi zakona …»

Anekdota, dogodek iz poslanskih klopi:

 »V prejšnjem režimu so ukinili normalno naslavljanje ljudi z »gospod« in »gospa« ter uvedli »tovariše« in »tovarišice«. V slovenski opoziciji smo že najmanj vse leto 1989 med seboj začeli spet uporabljati normalno naslavljanje, kar se je vse bolj uveljavljalo tudi v vsakodnevnem življenju. Ko smo prišli v parlament smo seveda z »gospod« naslavljali vsakogar, ne samo svojih političnih kolegov. Pa se je takoj prvi dan pojavil za govorniškim odrom predstavnik nove opozicije in dejal, da naj se mi Demosovci kar lepo ogovarjamo z »gospod«, njih pa naj še naprej naslavljamo s »tovariš« (kot so se nekaj časa še oni med sabo). Nekdo od nas mu je seveda pojasnil, da drugih ne kličemo »gospod« zaradi njih samih, temveč zaradi nas in naše vljudnosti. »

 

V Skupščini RS je bil predsednik Zakonodajnopravne komisije (potrebno je bilo vzpostaviti povsem nov normativni sistem samostojne države, hkrati pa »odklapljati« zvezne predpise).

Vodil je preko 80 sej komisije, ki je bila sestavljena iz predstavnikov vseh poslanskih klubov Bil je tudi predsednik Komisije za poslovnik, nekaj časa tudi vodja poslanske skupine (tedaj že Narodnih demokratov).

 

Na naslednjih parlamentarnih volitvah 6. decembra 1992 je kandidiral kot član Narodnih demokratov.

 

Več na  www.tomazic.info