Prijava

Pozabil sem geslo
Registracija

Žižek Slavoj (21. 03. 1949)

Rojen 21. marca 1949 v Ljubljani. Večji del osnovne šole opravi v Portorožu, zadnji razred pa v Ljubljani. Nato se vpiše na Gimnazijo Bežigrad. V mladosti razmišlja, da bi postal filmski režiser, a ga v gimnaziji začne zanimati filozofija, zlasti Marx, Hegel in Schelling. Bere disidentske tekste v revijah Praksis in Problemi, ob koncu tretjega letnika pa v reviji Ekran objavi svoj prvi članek - recenzijo novovalovskega filma. V poletnih mesecih pred vpisom na Filozofsko fakulteto doživi spreobrnitev; odkrije namreč francoske strukturaliste. Leta 1967 v Problemih objavi prvi prevod Jacquesa Derridaja v slovenščino, pozneje pa postane zaprisežen privrženec francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana.

Leta 1971 diplomira iz filozofije in sociologije. Zaradi urednikovanja pri Problemih in prijateljevanja z Ivanom Urbančičem in Tinetom Hribarjem v 70. letih obvelja za oporečnika, zaradi česar ne dobi službe na FF in je več let brezposln, preživlja pa se s prevajanjem in pisanjem člankov za revije. Pozneje ga bo neskončno zabavalo, ko ga bodo kot marksista napadali profesorji, ki so se ga nekoč izogibali, ker naj bi bil nemarksist.

Leta 1972 izda knjižni prvenec Bolečina razlike, heideggerjansko-derridajevski poskus, za katerega bo pozneje prepričan, da bi ga bilo treba javno sežgati.

Leta 1975 magistrira iz filozofije. Mentor mu prvo različico naloge zavrne, češ da ni dovolj marksistična, in Žižek je prisiljen napisati dodatek. Če bi se namreč pozneje izkazalo, da je nevaren disident, bi se mentor lahko mirne vesti skliceval na to, da ga je skušal usmeriti na politično korektno pot.

Vojaški rok služi v Karlovcu; dela v knjižnici ter vodi ure »političke nastave« za vojake. Predavanje o ideologiji kapitalizma izkoristi za predvajanje cikla hollywoodskih filmov, od Botra do Nekateri so za vroče. Nadrejenim uspešno proda teorijo, po kateri idejnega sovražnika najbolje spoznaš, če si v filmih ogledaš, kaj je narobe z Ameriko.

Po koncu služenja vojaškega roka se ponovno poteguje za službo na Filozofski fakulteti, a je ne dobi. Leta 1977 se kot strokovni sodelavec zaposli pri Marksističnem centru CK ZKS. Skrbi za pisanje zapisnikov, kar mu vzame eno uro dnevno, preostali čas nameni študiju in ogledom filmskih matinej v kinu Komuna.

Leta 1979 mu Ivan Urbančič ponudi službo na Inštitutu za sociologijo in filozofijo, kjer je Žižek več let nosilec raziskovalne naloge Vloga nezavednih fantazem v procesih oblikovanja identitete Slovencev. Leta 1980 pri založbi Analecta izda knjigo Hegel in označevalec, leto pozneje pa na FF uspešno zagovarja doktorsko disertacijo Možnosti 'materialističnega obrata' Hegla v psihoanalitični teoriji. Ustanovi Društvo za teoretsko psihoanalizo in prevzame funkcijo odgovornega urednika filozofske revije Razpol. V začetku osemdesetih let se za štiri leta preseli v Francijo, kjer študira pod mentorstvom Jacques-Alaina Millerja, Lacanovega zeta in intelektualnega dediča. Leta 1985 na Oddelku za psihoanalizo Universite Paris-VIII doktorira s tezo Filozofija med simptomom in fantazmo, na istem oddelku pa tudi večkrat predava. Medtem je v sporu z marksistično linijo pri Časopisu za kritiko znanosti, ki jo predstavljajo Igor Bavčar, Leo Šešerko in Srečo Kirn. Skupaj z Dolarjem in Radom Riho zapustijo uredništvo ČKZ-ja. Nekaj let ne spregovori z Bavčarjem, s komentarji pa redno sodeluje v Mladini. Leta 1988, v času afere JBTZ, kljub starim zameram od začetka deluje v Odboru za varstvo človekovih pravic. Je strateg, ki z veseljem ponuja tudi umazane taktične nasvete. Žižkova misel »Pazite, kaj je rekel Lenin: 'Vsak dan, ko se nič ne zgodi, je za nas izgubljen,'« je eno ključnih vodil množičnega gibanja. Ko četverica JBTZ novembra 1988 prejme poziv na prestajanje zaporne kazni, izstopi iz ZKS.

Leta 1989 se Žižek pridruži Debatnemu klubu 89 in se prek te skupine poveže v ZSMS, kasneje LDS. Leta 1990 kot kandidat ZSMS kandidira za člana predsedstva Slovenije. Kljub temu, da med predvolilno kampanjo zavestno provocira in, denimo, hvali kamboškega diktatorja Pol Pota, se mu položaj v predsedstvu RS izmuzne le za las. Za Cirilom Zlobcem, Ivanom Omanom, Matjažem Kmeclom in Dušanom Plutom, ki v predsedstvo izvoljeni, zasede peto mesto. Prehiti pa Miroslavo Geč Korošec, Dimitrija Rupla, Boštjana M. Zupančiča in Bogdana Oblaka Hamurabija.

Žižek po letu 1990 doseže izjemen prodor v mednarodni znanstveni skupnosti. Postane eden redkih filozofov na svetu, ki ima skorajda status rockerske zvezde. Knjige, ki jih objavlja pri najuglednejših svetovnih založbah, po vrsti postajajo akademski bestsellerji.

Predlagaj popravek Predlagaj popravek