Bavčar Igor (28. 11. 1955)

Rojen 28. novembra 1955 v Postojni. Politik, urednik, publicist, civilno-družbeni aktivist, gospodarstvenik. V Novem mestu sprva obiskuje gimnazijo, nato pa se vpiše v tacensko miličniško šolo. Po krajši miličniški karieri se odloči za nadaljevanje študija politologije na FSPN. V drugi polovici sedemdesetih sodeluje s študentsko Tribuno, kjer se sreča s Srečom Kirnom in Bojanom Korsiko. Leta 1977 postane odgovorni urednik Tribune, ki se ponaša z geslom »Živela proletarska revolucija!« Deset let kasneje bo z elementi samokritike to ultralevičarsko obdobje pojasnjeval takole: »Bili smo pač tako naivni, da smo mislili, da tisti, ki so na oblasti, niso dovolj natančno prebrali teorij, za katere se sicer zavzemajo. Šele kasneje nam je padlo, da oblastniki niso nič brali.«

Na začetku osemdesetih prestopi v RK ZSMS, kjer najprej vodi Center za informiranje in propagando, pozneje pa Marksistični center. Obenem leta 1981 postane glavni urednik založbe Krt, kjer je odgovorni urednik Tomaž Mastnak. Pri Krtu bo s Srečom Kirnom in Bojanom Korsiko objavil knjigo Kapital in delo v SFRJ. Ko izbruhne naci pank afera jeseni 1981 v RK ZSMS teče ostra debata, ki se – potem ko Mastnak uspešno prepriča Bavčarja – konča s stališčem, da je pankerje potrebno vsaj tolerirati, če že ne vključiti v mladinsko organizacijo. Nekaj tednov pozneje Bavčar Igorju Vidmarju poverijo izvedbo Koncerta Solidarnosti, ki se februarja 1982 odvija v Hali Tivoli in na katerem se slovenska alterscena solidarizira z bojem poljskih delavcev ter protestira proti uvedbi izrednega stanja na Poljskem.

Ko se po kongresu v Novem mestu na RK ZSMS zaposli mladi obramboslovec Janez Janša, ga Bavčar skupaj s Kirnom vzame pod svoje okrilje in ga krije pri pripravi problemske konference o podružbljanju SLO in DS. Skupijo jo vsi trije. Zagovarjati se morajo pred predsednikom CK ZKS Popitom, ker da naj bi Janša preveč poudarjal razredno plat in premalo nacionalno. Bavčarja partija kaznuje z opominom.

Leta 1984 zapusti vrste RK ZSMS, konča FSPN, za diplomo dobi Prešernovo nagrado in se zaposli na RK SZDL, ki jo vodi Franc Šetinc. Tam najprej sodeluje z Jožetom Knezom, ki je takrat zadolžen za gospodarstvo. Ko pride na čelo SZDL Jože Smole, postane Bavčar sekretar odbora za pripravo problemske konference o ekologiji, energiji in varčevanju. Maja 1987 izpelje konferenco, na kateri sodelujejo vsi takrat pomembni ekologi. V prostem času kot fanatičen ribič ustanovi prvo slovensko muharsko društvo Zmajevka. Vmes iz Smoletovega kabineta pride ideja, naj bi se SZDL nekako odcepila od partije, kar Bavčar vzame zares in izstopi iz ZKS. Osebno se spozna s Stanetom Kavčičem. »Skupaj s Korsiko in Omerzo smo hoteli načrtno oživeti diskusijo o liberalizmu,« bo pozneje govoril o ozadju projekta, s katerim so hoteli zapolniti črne luknje slovenske zgodovine. Pri Časopisu za kritiko znanosti kot odgovorni urednik leta 1987 izda zvezčič o »akciji 25 poslancev«, marca 1988 pa še knjigo Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča 1972-1987. Knjiga, ki jo uredi skupaj z Janšo, postane hit. Rokopis dnevnikov jima zaupa Niko Kavčič, nekdanji bančnik. Prostori Mikro Ade, malega podjetja, v katerem delajo Janša, Omerza in Marko Hren, Bavčar pa postavlja ČKZ, so medtem že pod nadzorom. Bavčarju pride v roke strogo zaupni magnetogram seje predsedstva zveznega CK-ja, na kateri Kučan omenja tudi vojaške priprave na puč. Magnetogram da Janši, ta pa ga odnese na Mladino.

Delovno razmerje na SZDL Bavčarju preneha 31. maja 1988. Istega dne aretirajo Janšo in preiščejo prostore Mikro Ade. 3. junija se v prostorih Mladine ustanovi Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, pozneje Odbor za varstvo človekovih pravic. V delovnem predsedstvu so poleg Bavčarja še Pavle Gantar, Rastko Močnik, Mile Šetinc in Bojan Korsika. Bavčar jeseni 1988 kandidira za člana predsedstva republike Slovenije. Na volitvah, ki niso neposredne in tečejo v okviru SZDL, izgubi proti združenim glasovom Pregla, Gorenca in Ribnikarja. Jeseni 1989 kot predstavnik Odbora z Matevžem Krivicem sodeluje pri pripravi volilne zakonodaje in pogajanjih okrog le-te. Nekaj časa predseduje Zboru za ustavo, civilno-družbeni pobudi za novo slovensko ustavo. Z Janšo postaneta urednika Demokracije. Leta 1990 se kot tretji na volilni listi SDZ v Novem mestu poteguje za izvolitev v skupščino. Maja 1990 postane notranji minister v vladi Lojzeta Peterleta.

Po letu 1990 je Bavčar notranji minister (1990 – 1992), poslanec (1992 – 1996), minister za evropske zadeve (1997 – 2002) in po odhodu iz politike predsednik uprave Istrabenza (2002 -). Leta 1991 vodi koordinacijo priprav na osamosvojitev, med letoma 1997 in 2002 pa koordinira slovenski vstop v EU. Med letoma 1992 in 1994 je predsednik Demokratske stranke, med letoma 1994 in 2002 pa podpredsednik LDS.

Predlagaj popravek