02. 11. 1989 / Slovenski krščanski demokrati

Slovenski krščanski demokrati so bili med zamudniki pri odločanju za nastanek političnih strank. Odločno voljo, da nameravajo biti stranka in ne zgolj gibanje, so jasno izrazili šele 2. novembra 1989, torej dolgo zatem, ko so bile večje opozicijske stranke (SKZ, SDZ, SDZS, ZS) že ustanovljene. Razlog je v dejstvu, da Slovensko krščansko socialno gibanje (SKSG), ki je nastalo 10. marca 1989 (Društvo 2000), ni imelo ambicije postati politična zveza oziroma stranka. Njegov predsednik Peter Kovačič je poudarjal, da ni v duhu krščanskega gibanja, da bi se klasično strankarsko organiziralo, predvsem pa ne more biti v nobenem bloku, tudi opozicijskem ne. Izvršni odbor je kasneje sklenil, da SKSG ne bo podpisal Majniške deklaracije, a ker se je nekdo, v imenu SKSG, pod njo podpisal in so imeli različne poglede na dogodke okoli predaje Bavčarjevih zapiskov, pa tudi zato, ker se je velika večina članstva nagibala k organiziranju v stranko, je Kovačič poleti 1989 odstopil z vrha SKSG. 

Na sestanku izvršilnega odbora, programskega sveta in pokrajinskih odborov SKSG v Ljubljani so se 2. novembra 1989 preimenovali v politično organizacijo z imenom SLOVENSKI KRŠČANSKI DEMOKRATI. Novi člani IO SKD so postali Tone Kunstelj, Matjaž Puc in Peter Reberc, v Svet SKD pa so bili izvoljeni še Viktor Blažič, Ivan Borštner, dr. Andrej Capuder, Leon Marc, Izidor Rejc, Marija Kržič, Vinko Demšar, Stane Kovač in Tone Kunstelj.

Vodenje stranke je čez dva tedna prevzel dotedanji tajnik gibanja Lojze Peterle, podpredsednik je postal Franc Miklavčič in glavni tajnik Peter Reberc. Sedež stranke je bil kar na Vodovodni 3a v Ljubljani, domu Lojzeta Peterleta.

SKD je konec novembra 1989 postal eden od ustanovitvenih članov opozicijskega gibanja Demos, konec januarja 1990 pa je stranka sklicala prvi kongres. Potekal je pod slovensko zastavo brez zvezde, v kongresni izjavi o Sloveniji pa so, med drugim, zapisali: »Izhajajoč iz Majniške deklaracije se zavzemamo za polno suverenost slovenske države, ki naj jo uzakoni nova slovenska ustava.«

SKD je na veliko presenečenje vseh drugih na prvih demokratičnih volitvah (april 1990) znotraj Demosove koalicije v Družbenopolitičnem zboru skupščine Republike Slovenije dobil najvišji odstotek volilne podpore (13 %) in za las premagal Slovensko kmečko zvezo. To je glede na dogovor tudi pomenilo, da bo novi mandatar za sestavo vlade prihajal iz vrst SKD.

Vlada Lojzeta Peterleta je v dvoletnem mandatu (razrešena je bila s konstruktivno nezaupnico J. Drnovška) predlagala in izvedla plebiscit; Slovenija se je v naslednjih 6 mesecih izločila iz Jugoslavije, se osamosvojila, vojaško ubranila svojo samostojnost, sprejela ustavo samostojne republike in dosegla mednarodno priznanje. Bolj plodovitega obdobja slovenska zgodovina ne pomni!

Ko se je dr. Andrej Capuder, viden član SKD, oziral v čas demokratizacije, je, med drugim, zapisal, da so v njej tudi kristjani dali svoj prispevek  »s svojo nevidno, ali denimo manj vidno vlogo, ki ni tako na dlani, kot je denimo sloviti “Proces proti četverici” ali nič manj slovita disidenca okoli Nove revije. Imeli smo tudi mi svojo disidenco, ko so nam zapirali revije in ljudi, preprečevali naše shode, našo govorjeno in tiskano besedo. Imeli smo “svoje procese”, proti katerim ni nikdar nihče protestiral, imeli smo svoje mučenike, o katerih še danes komaj lahko spregovorimo. Torej nam demokracija ni bila podarjena niti se v boj zanjo nismo vključili pet minut pred dvanajsto, kot bi nam nekateri radi pripisali.«