11. 06. 1989 / Zeleni Slovenije

Zeleni Slovenije imajo svoje korenine v ekološko osveščenih posameznikih, ki so sredi 80-ih let posamično delovali ob izbruhu okoljsko občutljivih tem; Dušan Plut, kasnejši prvi predsednik ZS in Božidar Flajšman, kasnejši generalni sekretar ZS, sta se našla v bitki za Krupo; Vane Gošnik, prvi podpredsednik ZS je po černobilski katastrofi poskrbel za množične proteste proti odlaganju radioaktivnih odpadkov v Velunski graben, Leo Šešerko je organiziral številne okrogle mize na isto jedrsko temo, v časopisih je s svojimi opozorili o zastrupljanju okolja izstopala Alenka Bizjak…

Dr. Plut je v začetku l. 1989 objavil “Osnutek zelenega manifesta”, v katerem v samo-vprašanju, zakaj je potrebno gibanje Zelenih, zapiše, da družbeno podobo Slovenije in celotne Jugoslavije označuje izrazito večplastna gospodarska, tehnološka, družbeno-politična in moralno-etična kriza, zato ne bodo več pasivno, topoumno in neodgovorno sprejemali nadaljnjega zastrupljanja prebivalcev in atomske države.

11. junija 1989 je v športno-rekreacijskem parku Mostec v Ljubljani potekala ustanovna skupščina Zelenih Slovenije, na kateri je bilo najbolj pogosto poudarjeno, da so stranka zelene sredine. 

V demokratično opozicijo Slovenije so ZS stopili med zadnjimi (januarja 1990), saj je bilo pri vprašanju, ali postati sestavni del Demosa, razmerje sil v stranki povsem izenačeno. Pooblastili so predsednika Pluta, naj pri dogovarjanjih o morebitnem vstopu preveri, ali je nova koalicija pripravljena podpreti dve zanje ključni zahtevi: zaprtje JEK in ekologizacijo gospodarstva.

ZS so skupaj z še petimi drugimi Demosovimi strankami na prvih demokratičnih volitvah zmagali in dosegli večino v tridomni skupščini, stranka pa je tudi v evropskem merilu dosegla enega lepših uspehov - skoraj 9% podporo volilcev. Drugi mož ZS Vane Gošnik je postal podpredsednik skupščine, stranka je v Peterletovi vladi dobila tudi mesto podpredsednika (dr. Leo Šešerko) in še tri oz. štiri ministrske sedeže, ki so jih zasedli dr. Peter Tancig, Miha Jazbinšek, dr. Miha Tomšič in sredi mandata še dr. Božidar Voljč. Dušan Plut je na volitvah z 38% volilno podporo presenetil in se uspešno prebil med štiri člane predsedstva RS.

Čeprav so glede na svoj obotavljajoči vstop v koalicijo Demos potencialno veljali za tiste, ki bodo verjetno prvi izstopili, se to ni zgodilo. Proces osamosvajanja Slovenije je tekel tudi z aktivno skupščinsko in ministrsko podporo Zelenih Slovenije, koalicijo pa so krepko zamajali le z Deklaracijo za mir (februarja 1991), ko so v navezi z ZSMS-LS začeli groziti z referendumom in zahtevati začetek postopka demilitarizacije Slovenije. Po razpadu Demosa so ZS podprli Janeza Drnovška, ki mu je s konstruktivno nezaupnico uspelo zamenjati vlado Lojzeta Peterleta, zeleni ministri pa so (p)ostali tudi del njegove ministrske ekipe.  

Na drugih demokratičnih volitvah (l. 1992) so nastopili s sloganom “Samo eno Slovenijo imamo”, v kampanji pa so poudarjali, da je treba končati z nenehnimi ideološkimi zdrahami in razločevanji. Tega vodila jim ni uspelo uveljaviti niti v lastni stranki, saj je vseh pet poslancev, izvoljenih na listi ZS, kmalu ustanovilo Zelene – ekološko socialno stranko, ki se je l. 1994 združila z LDS. (Pre)ostale člane ZS je po odhodu celotne poslanske skupine in dela vodstva stranke vodil Vane Gošnik, a postali so zunajparlamentarna stranka, ki se ji vse do danes ni več uspelo prebiti v Državni zbor. 

 

dr. Rosvita Pesek